Thursday, 5 June 2008

Yuraq siki najdena

Nadvse ljubljeni vsi,

prosim, da za trenutek odmaknete rocice z njihovega velecenjenega nahajalisca (in ga pozdravite, ce ima mogoce ime;)) in jih sklenete v kratko zahvalno molitev (dovoljeni in spodbujani so tudi izrazi hvaleznosti katerekoli druge religije), ker:

  • ste zdajle na toplem
  • poseduje vase bivalisce centralno kurjavo
  • ste pismeni
  • si lahko izmisljujete, kaj boste jutri jedli za kosilo

... in moralne pridige je konec, ker zapirajo internet kafe. :((((((

Resnicno sem imela pisariti kaksni dve uri, upam, da mi uspe cimprej. Mnogo skacemo okrog, ravno smo prisli/so nas na meji proti izsiljenemu placilu podtaknjenega prekrska iz Bolivije spustili nazaj v Peru, smo zamenjali ze tretji podnebni pas, kar zna biti precej naporno (iz puscave, ki je sicer super, ker se lahko s sipin pozenes v Pacifik in je skoraj tako fajn, kot ce bi znal leteti, na 4700 metrov, kjer smo spali v bundah in je vasa ljubljena piska tegale blogeraja zaradi prej omenjenega obcutka svobode ob letanju po pokrajinah staknila visinsko bolezen, kar je precej fuj in ne pomagajo niti listi koke, ki tudi niso prevec uzitni, a se jih bojda da pretihot***** cez mejo, kar kanim v dokaz teze o neuzitnosti rastlinice tudi storiti, do obrezij jezera Titikaka, ki je s prostranimi pasniki, ljubkimi rjavimi metulji, sploh prvimi, videnimi v Peruju, in velikimi evkaliptusi - koncno konec gnusnih kicastih palm! - moja zaenkrat najljubsa tukajsnja pokrajina) in gremo (da, tudi jast) pogosto spat ze pred deseto. Jap, tudi moja malenkost. In vstanem ob domenjenem casu, se pravi najkasneje ob pol osmih. Cudne reci se dogajajo na juzni polobli. :D

Ljudje so fajn, se vedno se jih mnogo v vsakdanjem zivljenju in ne kot sov za butaste turiste oblaci v tradicionalna oblacila, kar ob prostranosti zemeljskih barv izgleda nadvse lepo, otroci zahtevajo denar za fotkanje, ampak jim ni za zamerit, mogoce kvecjemu za biti malo zalosten, ker so tako pekeño ze blago, niso vsiljivi, prej zadrzani, skratka, zelo indijanski, vcasih nas klicejo gringoti in v manjsih krajih smo prava atrakcija, je kar hecno pomisliti, da v bistvu smo pa vsi isti homo sapiensi, v Peruju se radi pogajajo, v Boliviji pa na stantih dezurajo namrgodene matrone, ki sumljivo spominjajo na svoje madzarske vrstnice. Aja, za kupit je na voljo mnogo strikeraja, obicajnih spominkov in nadvse zabavni produkti, kot na primer krema za obraz iz zelene solate. Zaenkrat se obnese.

Hrana kosta od enega do par evrov, kava je draga in zanic, internet poceni, ker ga doma vecina pac nima (kar posledicno pomeni mnogo zloadane porngrafije, na katero naletis, ko zelis povsem miroljubno odpreti svoj mail).

Odkrilismo ze vsa pred- in inkovska najdbisca na obali Peruja, nadaljujemo na Titicaci, vcasih najdemo kaksen kup kosti (prijazni stricek z zacetka potovanja nas je peljal na neko skrito najdbisce, ki je bilo prava zakladnica - imam kost v dokaz:)), mumij sem idela ze toliko, da bi se po inkovski navadi z njimi zacela pogovarjati, ce bi kje na cesti ali v gostilni naletela na kaksno, preleteli smo Nazco, pa nic bolj ne verjamem raznim age vesoljskim teorijam, v Arequpi je pihalni orkester meni in mojima cimrama zaigral serenado, kar je bilo eno najbolj reklama-lookalike dozivetij mojega zivljenjca, videli smo pingvine, flamingote (sive, ne roza), jutri gremo pogledat potomce ljudstva Uri, ki zivijo na colnih, spletenih iz trsja, aja, pa v Boliviji sem na Soncevem in Luninem otoku nasla staro hipi kolonijo,

to je bil kratek povzetek, ker so za nas ze za pol ure podaljsali odpiralni cas kafeja,

vec, castna indijanska, kmalu,

Alyakocha Capac

Sunday, 20 April 2008

Dama z dežnikom

Točno ta odtenek oblakov sem danes iskala, in od vseh slikarjev meni-ne-najbolj priljubljenega obdobja ga je našel Monet. Hecno.

Thursday, 3 April 2008

Umreti za ...

Tole ne bo dolg in filozofski post, čeprav bi zelo rad bil, pa mu kopica nepredelanih zapiskov (in kadar rečem kopica, mislim skladovnico knjig, a se kopica bolj prijazno sliši) ne dovoli, da bi zrastel. Mogoče nekoč, ko še izkopljem neko svoje čečkanje z istim naslovom, za zdaj naj zadostuje le pesem, prejle tako močno priklicana iz podzavesti, da jo preprosto moram nekam napisati:

I Died For Beauty


I died for beauty, but was scarce
Adjusted in the tomb,
When one who died for truth was lain
In an adjoining room.

He questioned softly why I failed?
"For beauty," I replied.
"And I for truth - the two are one;
We brethren are," he said.

And so, as kinsmen met a-night,
We talked between the rooms,
Until the moss had reached our lips,
And covered up our names.

Emily Dickinson

Sunday, 30 March 2008

Blog kot bicikel?


Da vidim, če še znam objaviti post. :)